Kratek opis publikacije
Je temeljni dokument, ki pripelje do spoznanja o naravi Slovencev. O tisti naravi, ki je slovensko deželo pripeljala do stopnje odtujevanja lastne zemlje.
Avtor v knjigi prikazuje znana, zlasti pa zamolčana ozadja o pravični meji v Istri. Delo je pomemben zapis in sporočilo, ki naj seznani širšo javnost in slovenske politike o problematiki razmejitve na tem delu južne meje. Razkriva posledice politične samovolje, ki je z vojaškimi in partijskimi ukazi kršila civilno-pravne zakonitosti in norme, ter tako sprejemala odločitve, ki nimajo nobene mednarodno pravne podlage.
Frane Goljevšček (raziskoval je, zbiral in zapisoval objavljena dejstva več kot desetletje) in Založba Turistika s pričujočo Veliko knjigo pogumno predstavljata dokumente in vire, ki pomagajo pri ozaveščanju in pojasnjevanju problematike.
Izpostaviti velja osnovno izhodišče t. i. Londonski memorandum iz leta 1954, še danes mednarodno veljaven in obvezujoč pravni akt. Le ta izrecno zahteva da »se meje občin v Istri z delitvijo ozemlja na nove republike NE smejo spreminjati.« Ob razglasitvi memoranduma so bile veljavne meje občin v Istri še vedno tiste, ki jih je regularno postavila avstro-ogrska monarhija in do danes niso bile uradno preklicane. K občini Piran sta vedno spadali katastrski občini Kaštel in Savudrija. Celovita občina Piran je zgodovinsko in pravno utemeljena. S tem tudi odgovor vprašanja dostopa na odprto morje. Knjiga predstavlja racionalno rešitev mejnega vprašanja v Istri.
Petra Vencelj
---
Frane Goljevšček v nekaj besedah o sebi, o času in o PRAVIČNI MEJI
Leta 1991. sem štel svojih petinpetdeset let. Za seboj sem imel že mnogotere preizkušnje v sistemu, ki sem mu pripadal in katerega temne dele vzvodov si je lahkotno vzela v uporabo lokalna politična oblast. Izkusil sem značilne stiske tistega časa, ki so nasploh prizadevale svobodno misleče in trmaste ljudi.
Osamosvojitev sem navdušeno sprejel, tudi s prepričanjem, da je čas tortur za vedno šel mimo. Vendar so me na drugi strani te zgodovinske ločnice čakale nič manj hujše stiske, med njimi tudi grenka spoznanja povezana z vprašanjem pravične meje v Istri.
Boleče je zarezala resnica, da politične elite kujejo na tem pomembnem nacionalnem vprašanju svoje politične točke, da sta njihova nacionalna zavest in državotvornost daleč od tega, kar bi morali biti in da nacionalno ozemlje ni vezano na njih politično senzibilnost.
Bolečina se je še poglobila ob spoznanju, da ima ta politični konstrukt svoje korenine v miselnosti velikega dela slovenskih državljanov.
Osebna travma je toliko večja, ker sem po rodu Goričan in zato še posebej občutljivo obložen z ljubeznijo do domače zemlje in še posebej občutljiv za vprašanja, ki zadevajo krivico do naroda, za ravnanja oblastniške oholosti, za nasilje tuje okupacije.
Velika knjiga o pravični meji v Istri je odsev teh spoznanj in odmev bolečin in je zahteva do politične javnosti in je upanje o vzravnavi hrbtenice slovenskega naroda.
Vsebina knjige:
Ogledalo za uvod 4
Žalni šal 6
Kako in kaj se je v resnici dogajalo s slovenskim ozemljem ob Piranskem zalivu 12
Dejanja po osamosvojitvi Slovenije 16
Vladna Bela knjiga o meji s Hrvaško 18
Dvanajst poudarkov 20
Kratki komentarji k nekaterim postavkam »Bele knjige« 22
»Bela knjiga« je predstavila samo dva pomembna dokumenta 26
Dokumenti, ki so bili v »Beli knjigi« zamolčani 28
Dvojna igra slovenskih politikov 40
Vprašanje, ki že utruja 44
Iz korespondence 46
Suverenosti nam nihče ne bo poklonil 56
Mesićeve eskalacije 58
Maister za politike nezanimiv 60
Šest resnic 62
Namišljene in resnične zmage 63
Namišljene in resnične zmage
(odlomek iz VELIKE KNJIGE o pravični meji v Istri)
Ko so se odprla neprodušna diplomatska vrata, smo lahko slišali besede, ki niso povedale nič bistveno drugačnega od prejšnjih stališč, razen komentarjev, kar nas (očitno) ni presenetilo, da so diplomati sprejeli tisto, kar nam je Hrvaška že pred leti ponujala.
Kakšna tragika. Seveda, premier Pahor trdi drugače. Izražati pač mora zadovoljstvo, da prekrije resnico, tako da bi izguba zvenela kot zmaga. Hrvati pa sproščeno proslavljajo. Aplavdirajo z vzkliki: “Jedan nula za Hrvatsko!” Sam predsednik Mesič ves “hepi” javno izjavi: “Kosorjeva je zabila gol!” Slovenci nimajo ob tem ne volje, ne poguma, da bi zbrali rezultate vseh slovensko-hrvaških iger po osamosvojitvi, ker vedo, da bi se jim izpisal rezultat najmanj 10 proti 0.
Zunanji minister Žbogar je med pogajanji izjavljal: “Stremimo za tem, da ne bo nihče poražen, da bomo oboji zmagali.” Ko gre za vprašanje nacionalnega ozemlja, je takšno izhodišče pogubno. Poraz je s tem že vnaprej priznan. Takšne izjave razkrivajo nekompetentnost politika in diplomata. (Dva zgledna primera iz zgodovine: Oman je svoj čas rekel: “Mi gremo na volitve zato, da bomo zmagali!” In: Jugoslovanski diplomati na mirovni konferenci po vojni, ko je bilo na mizi vprašanje Primorske, niso rekli “Gremo na konferenco, da bomo oboji zmagali”, sicer bi Primorsko izgubili. )
Hrvaški cilj je strateško vseskozi jasen: polovica Piranskega zaliva. Tega ne skrivajo. Zato so med njihovimi pristopnimi dokumenti tudi takšni, ki jasno govorijo o ozemeljskih težnjah proti zahodu. Dokler je bilo vse sanadarsko jasno, se pogajanja niso premaknila. Kosorjeva pa je drugače spregovorila. V ljubezenskem pismu švedski vladi je izrekla “hrvaško zavezo”, da sporni dokumenti ne bodo prejudicirali meje. In Slovenci so kipeli od sreče ter pustili sporne dokumente v hrvaškem kupu.
Pahor je naštel dva argumenta, ki da podpirata slovensko zadovoljstvo, to sta hrvaška zaveza ter pristanek Hrvaške, da se bo razpravljalo tudi o stiku slovenskega morja s svetovnim. Pri hrvaški zavezi ga nič ne motijo vse dosedanje zaveze, ki se jih Hrvaška ni držala. Glede stika našega morja s svetovnim vemo, da ga želijo onemogočiti z ustavo, v katero so zapisali,da se hrvaška meja na morju dotika italijanske. Torej, mejo na morju so uzakonili, čeprav to morje ni hrvaško, ampak je še vedno, iz pravnega vidika, skupno, jugoslovansko, tudi slovensko! Dobrim diplomatom ne bi smelo biti težko doseči normalno stanje, da bi obmorska država Slovenija vzpostavila normalen prehod v svetovna morja. Temu ne bi mogel nihče resno ugovarjati.
Toda bistvo razmejitve in zadreg je drugje. Slovenci še vedno sedijo na Drnovškovem sporazumu in na stanju 25. 6. 1991. To je stanje, ki Hrvaški omogoča, da si vzame del slovenskega ozemlja. Očitno je, da ko hrvaški pogajalci pogledajo slovenskim v oči, ti vztrepetajo in ne zmorejo izreči resnice z odločno zahtevo, da je celovita občina Piran legitimno in legalno slovenska. Tu je bistvo mejnega vprašanja. In brez rešitve tega, bomo Slovenci ostali z rezultatom na nuli.
Frane Goljevšček (14. 9. 2009)
Savudrija
Rekel bi, da nihče ne opazi, da diplomati in politiki, ko razpravljajo o južni meji, govorijo le o meji v Istri in to samo za območje Piranskega zaliva.
Ceno temu prostoru dvigajo Hrvati. Slovenci le jecljajoče brusijo ob njem svojo politično retoriko. Ozemlje po katerem hlepijo Hrvati, jih ne vznemirja. Tudi novinarji (slovenski) ne poznajo vrednosti tega prostora. Zanima jih le, da na kateri strani meje bo stala sečoveljska hiša št. 1, kjer so se odvijale politično prestižne in komične manifestacije, ki sicer niso imele z vprašanjem pravične južne meje nobene neposredne povezave.
Za še več informacij obiščite spletno stran proizvajalca.
