Zunanji minister Žbogar je med pogajanji izjavljal: “Stremimo za tem, da ne bo nihče poražen, da bomo oboji zmagali.” Ko gre za vprašanje nacionalnega ozemlja, je takšno izhodišče pogubno. Poraz je s tem že vnaprej priznan. Takšne izjave razkrivajo nekompetentnost politika in diplomata. (Dva zgledna primera iz zgodovine: Oman je svoj čas rekel: “Mi gremo na volitve zato, da bomo zmagali!” In: Jugoslovanski diplomati na mirovni konferenci po vojni, ko je bilo na mizi vprašanje Primorske, niso rekli “Gremo na konferenco, da bomo oboji zmagali”, sicer bi Primorsko izgubili. )

Hrvaški cilj je strateško vseskozi jasen: polovica Piranskega zaliva. Tega ne skrivajo. Zato so med njihovimi pristopnimi dokumenti tudi takšni, ki jasno govorijo o ozemeljskih težnjah proti zahodu. Dokler je bilo vse sanadarsko jasno, se pogajanja niso premaknila. Kosorjeva pa je drugače spregovorila. V ljubezenskem pismu švedski vladi je izrekla “hrvaško zavezo”, da sporni dokumenti ne bodo prejudicirali meje. In Slovenci so kipeli od sreče ter pustili sporne dokumente v hrvaškem kupu.

Toda bistvo razmejitve in zadreg je drugje. Slovenci še vedno sedijo na Drnovškovem sporazumu in na stanju 25. 6. 1991. To je stanje, ki Hrvaški omogoča, da si vzame del slovenskega ozemlja. Očitno je, da ko hrvaški pogajalci pogledajo slovenskim v oči, ti vztrepetajo in ne zmorejo izreči resnice z odločno zahtevo, da je celovita občina Piran legitimno in legalno slovenska. Tu je bistvo mejnega vprašanja. In brez rešitve tega, bomo Slovenci ostali z rezultatom na nuli.