Matjaž Chvatal intervju – Intervju Urške Krišelj Grubar. Objavljeno v časopisu NEDELO, rubrika: “Še vedno odklopljeni”
Čakajoč na brezveterje - Matjaž Chvatal intervju
Na vsa vprašanja, ki mu jih postavljam, me pušča lačno. Ne vem, lahko da, morda pa res, kaj jaz vem, so Matjaževi odgovori iz katerih poskušam plesti zgodbo. Na glas. Z izbranimi besedami, ki naj bi ga opredalčkale, potisnile kamorkoli že, se Matjaž ne strinja, oziroma se spusti v nekakšen manjši konflikt. Pravih besed, ki bi ga naredile oprijemljivega, ne najdeva. Kaj je, kdo je, zakaj je odklopljen, so pretežka vprašanja. Matjaž pravi: “Ne razmišljam o sebi, ne na tak način.”
Pogovor je daljši kot navadno, vendar ne prodrem nikamor. Ne najdem , kar iščem, zato neham iskati. Ugasnem mikrofon, pozabim na vprašanja in plavam. Kljub dobrim namenom, bolj ali manj proti toku.
Dekleta z Balija
Za pivo je še prezgodaj
Jutro je, časovna sprememba med Slovenijo in Indonezijo, ki jo je Matjaž kot zadnjo zapustil na pustolovski plovbi po eksotičnih morjih, mu še dela preglavice. “Potreboval bi pivo ali dva, pa bi se jezik razvezal, vendar za pivo je še prezgodaj.” Ostaneva pri pomarančnem soku z vodo in orjeva (plavava) naprej.
Pred dobrim mesecem se je Matjaž Chvatal pri jadranju okoli sveta pridružil prijatelju Slavcu Šikonja, s katerim sta preživela enega najbolj razburkano – nepredvidljivih mesecev njegovega štiriinštirideset let dolgega življenja.Vreme jima ni bilo naklonjeno, marsikaj ni šlo tako, kot sta pričakovala (kar se na morju sploh sme pričakovati) in utrujena sta se predčasno vrnila s poti.
Doživetja so sveža, zato pričakujem kakšno poslastico, težko verjetno zgodbo, noro izkušnjo, življenjsko modrost, nekaj pač, kar nam na kopnem ni dano doživeti. “Še se bom vrnil,” je bolj ali manj vse, s čemer bom morala biti zadovoljna. Pa nisem. Jasno, da me zanima, vsaj en razlog, zakaj bi se Matjaž vrnil. Morda zaradi enkratnosti občutenja sedanjega trenutka, ker v vseh tistih nevarnostih, ki jih je, kot je omenjal, ponujala Malajska ožina, ni imel časa razmišljati o banalnostih vsakdana, ampak samo o tem, kako bo preživel. Pa ni šlo zato. Tudi , ne za adrenalin, izkušnje, željo po pustolovščinah, hvalisanje pred sosedi ali druge vrste pozornosti. Nič od tega. Kaj torej?
Jadrnica Bea v Singapuru
Morska pustolovščina
Pred kratkim mi je Matjaž s poti zapisal: “Plovba z Balija preko Indonezije do Singapura je bila nekaj najbolj peklenskega kar obstaja. V 14 dneh sva šla direktno skozi najmanj petdeset neviht. Vse so nama pihnile direktno v glavo. Ves čas vsa imela močne nasprotne morske tokove.
Po morju mrgoli ribičev, ki jih radar sploh ne zazna. Mnogi med njimi so pirati, pa to ni največja nevarnost. Najhujše so plitvine in številne čeri. Ja, da ne pozabim na neverjetno veliko število podvodnih vulkanov. Če spustijo plin, barka lahko enostavno izgine. Skriti se nimaš kam, potuhniti pa tudi ne.”
O pogumu - Matjaž Chvatal intervju
Zdi se mi pogumen, vendar se sam ne strinja. “Pogumna sta starša z jadrnico Abrakadabra in dvema manjšima otrokoma, ki z Ameriško zastavo jadra v sovražnikovem teritoriju. Pogumna sta dedek in babica, ki jadrata z vnučkom. Oni imajo priložnosti, da ustvarijo harmonijo. Oni so pogumni.”
Jadrnica Abracadabra na obzorju
Kaj izvlečem poleg tega, da so pogumni tisti, ki tvegajo skupaj, ne sami? Za družinsko harmonijo in še pred tem harmonijo s samim sabo je potreben pogum. Naj si bode na kopnem ali na morju.
Namirni duh - Matjaž Chvatal intervju
Dejstvo je, da je Matjažev duh nemiren. Ugotoviva, da je tako že dolgo. Kot osnovnošolca Matjaža petkrat premestijo, nazadnje je pristal v poboljševalnici v Jaršah. “Ko so me sošolci spraševali, zakaj sem tam, niso mogli verjeti, da zato, ker sem šprical pouk. Oni so ropali, posiljevali, vlamljali, tudi ubijali, jaz sem pa samo šprical.”
Prve tri razrede je Matjaž končal z odličnim, potem so se preselili na drugi konec mesta, ga porinili v novo okolje, med tuje otroke, s katerimi se nikoli ni udomačil. Šolski uspeh je bil vedno slabši, inteligenčni testi, ki jih je Matjaž vedno znova moral reševati, pa krepko nad povprečjem. Nekaj se ni in ni hotelo ujeti in zdi se, da je tako še danes.
Postal je upornik (čeprav trdi da ne) Predstavljam si ga kot Ceferina iz Zvezdice zaspanke, ki je mali razbojnik tudi zato, ker ga niso znali sprejeti takega kot je. Zato ne obsoja nikogar. Razumem ga.
Matjaž Chvatal leta 1977
O vzgoji, sramoti in ponosu
Pred leti Matjaž prebere članek o indigo otrocih, bistrih glavcah z dokaj neobičajnimi psihološkimi lastnostmi (predvsem za tisti čas). Kjer se najde. “Kot bi bral o sebi. Od takrat naprej je pri vzgoji svojih otrok (mimogrede, je oče petnajst letnega sina in enajstletne hčere) še posebej pozoren. “Z ženo sva si edina, da je največ, kar jima lahko dava, samostojnost. Ne vcepljava jima svojih želja. Dopuščava, da se bosta v svojem življenju odločila, za kar bosta želela. Sam se bom uprl edino v dveh primerih: če bo kdo od njiju hotel postati policaj ali vojak. Takrat bom protestiral z vsemi štirimi.”
Matjaž je sit prepovedi, vedno novih zapovedi, ne – jev, ki človeku pri polni zavesti režejo krila. Sram ga je, ker je državljan Slovenije, sram ga je ljudi, ki vodijo državo, vendar je zaljubljen v deželo, kamor se vedno znova vrača. “Ko potujem po tujih krajih in popotnikom sveta govorim o Sloveniji, o naši deželi, mi pogosto rečejo, da je moje navdušenje nad domovino skoraj neverjetno, da mora biti pa to pravi raj na zemlji.”
Pisatelj, fotograf in založnik
Prav tako, ali še bolj doživeto Matjaž Chvatal piše, fotografira, oblikuje in izdaja turistične vodnike, ki se prodajajo v sanjskih nakladah. sto tisoč in več prodanih izvodov kaže, da Matjaž sijajno obvlada svoj posel, vendar pisanje, založništvo in vse kar sodi zraven razume le kot potreben vir dohodka, ki mu omogoča, da lahko več mesecev na leto preživi na morju. Biti klošar pomeni zanj višek kariere. Tega viška Matjaž ne bo dočakal, zato pa se bo pred trapastim ponorelim birokratsko zategnjenim svetom vedno znova umikal na morje. “Na morju nas je vse več enako mislečih.”
Brezvetrje
Pred nekaj leti je Matjaž Chvatal uresničil svoje otroške sanje. Potem, ko je sam, s svojimi rokami in idejami zgradil leseno hiško nekje na prelepi Gorenjski, se je lotil katamarana. In uspel. Poimenoval ga je Ariki, kar po polinezijsko pomeni poglavar. On in kar je posadke na njem, so njegovi podrejeni delavci, ki pa dobijo dovolj priložnosti za užitek.
Ljubi bonaco. Ne sprašujem več zakaj, vendar ugibam, da je morda prav to tisto pomirjeno stanje, ki ga Matjaž tako vneto išče že celo svoje življenje. On se s tem ne bi strinjal, ker pravi, da kdor išče, ne najde, pa vendarle se mi zdi, da na brezveterje ne čaka križem rok. Zaveda se, da se lahko zgodi, lahko pa tudi ne. Ostane mu (nam) torej potrpežljivo čakanje.
Ob vsakem odhodu v tujino in ob srečanjih s tujimi partnerji in prijatelji se velikokrat sprašujemo kakšno bi bilo najprimernejše darilo. Knjiga natisnjena v jeziku obdarovanca, običajno naleti na veliko pozornost.