Ruševine gradu Slemenice – Vsi poznamo Jurčičevo pripoved o Juriju Kozjaku, slovenskem janičarju. V povesti Jurčič opisuje pokrajino v okolici njegove Muljave. Še posebej živi in izčrpni so opisi gradov.
Razvaline gradu Kozjek ni težko najti. Narisan je na vseh zemljevidih. Povsem drugače pa je z gradom Slemenice. Pod tem imenom ga ni mogoče zaslediti nikjer.
Pred tremi leti sem ga začel iskati. Našel sem vse gradove v okolici Muljave, vse razvaline in celo take, od katerih ni ostal niti kamen na kamnu. Ampak … Slemenic med njimi ni bilo.Naneslo je, da sem en siv čemeren zimski dan vozil proti Žužemberku. V Muljavi sem zagledal tablo na kateri je pisalo “Slemenice”. Nič nisem razmišlja, samo zavil sem levo in se znašel pred gostilno. Za šankom sem potem vprašal starega domačina, če ve, kje so Slemenice. Toliko ljudi sem to že vprašal, pa nisem dobil odgovora. Tokrat pa je starec kar ustrelil nazaj: “Seveda vem, kje so. To je tista razvalina Kravjek.”
Tako, pa sem našel razvaline gradu Slemence. To je prvi grad, ki sem ga našel v gostilni.
Če iščete knjigo, ki nudi odličen pregled nad bogastvom te dežele, je Slovenija Vodnik prava knjiga za vas. Na 168 straneh je 840 čudovitih fotografij, 27 zemljevidov in informacije o skoraj vsakem slovenskem mestu.
Knjiga je natisnjena v naslednjih jezikih:
V resnici sem Slemenice našel že pred tremi leti. Takrat sem posnel te fotografije. Na njih so borni ostanki nekdanjega pomembnega gradu.
Lokacija razvalin
Na vrhu hriba Kravjek nad naseljem Leščevje pri Muljavi. Grad Kravjek se je v nemščini imenoval Weineck. V prvi omembi gradu leta 1243 je bil v posesti Spanheimov. Sodil je med pomembnejše deželnoknežje srednjeveške gradove na naših tleh. Ostanki razvalin so komaj vidni
Dvorec Kravjak
Stal je pod grajskim hribom, pri zaselku Leščevje. Tudi tega sem iskal. Domačini so mi pokazali točno lokacijo. Vendar od dvorca ni ostal niti kamen na kamnu.
Ruševine gradu Slemenice - dostop do razvalin
Peš iz zaselka Leščevje po neoznačenih poteh. Nisem poizkusil, čeprav je že na pogled zelo logično v kateri hrib se je treba zagristi. Odločil sem se za udobnejšo varianto in se odpeljal nekaj kilometrov naokrog in navzgor na Vrhe, od tam na bližnje Male Vrhe, tik pred njimi pa po lepi ozki asfaltni cesti navzdol proti samotni kmetiji Roje. Od tu do razvalin, je po kolovozu, ki nadomesti asfalt, samo še 200 m.
Ob vsakem odhodu v tujino in ob srečanjih s tujimi partnerji in prijatelji se velikokrat sprašujemo kakšno bi bilo najprimernejše darilo. Knjiga natisnjena v jeziku obdarovanca, običajno naleti na veliko pozornost.
